Srečno, Nessi!

Kdo še ni slišal za Nessi, znamenito pošast iz Loch Nessa? Sama sem si minuli mesec imela možnost ogledati čudovito jezero Ness na lastne oči. Sicer sem Nessi iskala, vendar je žal nisem našla. A nič zato, začutila sem tamkajšnjo energijo, ki me je resnično prevzela, in to mi je bilo dovolj.

Ko smo obiskali Razstavni center o Loch Nessu smo izvedeli ogromno. Tisti, ki so stoletja nazaj prvi govorili o pošasti iz Loch Nessa, so govorili o veliki ribi, kasneje se je Nessi spremenila v pošast, ki še najbolj spominja na dinozavra in še marsikaj. Danes pa so bolj ali manj prepričani, da je ni (več).

Jezero Ness preseneti s svojo globino

Loch Ness so v preteklosti temeljito raziskovali in ugotovitve znanstvenikov so potrdile, da v njem ni toliko življenja, da bi »pošast« podobna dinozavru lahko preživela – torej ni dovolj hrane zanjo. Mnogi znanstveniki so tudi popolnoma ovrgli mnenje, da naj bi kakršnakoli pošast sploh bila v jezeru Ness.

Kaj je resnica? Najbrž za vsakega tisto, kar je videl in začutil sam. Neizpodbitno dejstvo je zgolj to, da je jezero Ness največje jezero na Škotskem. V njem je toliko vode, kot v vseh rekah, jezerih in potokih na Škotskem skupaj. Toliko, da bi lahko popolnoma pokrila celotno obstoječe človeštvo. Fascinantno, kajne?

Kaj menim jaz? Jaz menim, da Nessi v neki obliki najbrž obstaja. V kakšni, ne vem, niti me to ne moti. Jezero Ness je tako globoko, da je težko ugotoviti kaj je in kaj ni spodaj. Pa mnenje, da Nessi ne obstaja, ker ne bi imela dovolj hrane za preživetje? Ni nujno! Če sta nas narava in evolucija česa naučili, sta nas naučili, da so vsa bitja na planetu prilagodljiva. In, če Nessi ne bi imela dovolj hrane, bi se temu pač prilagodila. Je torej to dokaz, da ne obstaja? Zame ne.

Kaj meniš ti? Povej mi, z veseljem bi izvedela. 😊 Vsak posameznik ima namreč pravico in dolžnost razmišljati s svojo glavo.

Spokojnost jezera očara

Toda ni pošast Nessi tista, ki me je najbolj navdušila tam, v okolici jezera. Konec koncev je nisem uspela niti videti…razen v obliki spominkov. 😉 Jezero je tisto, ki me je prevzelo.

Z družbo smo se skupaj povzpeli na ruševine nekoč veličastnega gradu Urquhart, kjer so bojda prvič opazili Nessi. Zgodovina gradu je fascinantna in zelo žalostna. Če vas bo zanimala, si jo le preberite na spletni strani. Za »obzidjem« gradu, pa smo se lahko spustili tudi k jezeru Ness.

Kako sem se počutila tam? Čudovito! Energija, ki je jezero obdajala, je bila spokojna in nežna, tako prijetna, kot nikakor nisem pričakovala. Če ne bi bilo skupine turistov, ki so postopali tam okrog, bi ob jezeru lahko sedela še ure in ure in se polnila s to energijo. Tudi sama sem se počutila bolj mirno tam. Čutila sem harmonijo, nekakšno jasnost. Kasneje sem poskusila še nekaj 100 metrov v drugo stran, k pomolu, kjer ladjice, ki pobirajo turiste, ki želijo zapluti po jezeru, pristajajo. Tam je postala energija nekoliko bolj nemirna, a še vedno pozitivna.

Zakaj me je jezero torej na tistem kotičku ob gradu navdalo s temi občutki? Težko pojasnim. Začutila sem, da morda zaradi tega, ker veličastni grad že dolgo sam samcat in končno v miru stoji ob njegovi strugi. Prepričana pa sem v nekaj… Če Nessi res obstaja, ne more biti grozna in zlobna, saj sicer jezero ne bi moglo sijati s takšno spokojnostjo.

Srečno torej, »naša velika prijazna pošast« in ostani še vedno »nevidna«, da ne bi postala na koncu narobe razumljena in odstranjena.

Z ljubeznijo…

Destinna